70 dni potovanja v neznano


Niso “razstavni exponati” …
14.05.2009, 17:40
Zapisano pod: nekategorizirano

Ko mi je Tadeja prvič omenila Irian Jayo, je v trenutku skozi moje misli švignilo milijon podob. Ja, različne, pestre in pisane, a vse z enim skupnim imenovalcem: “… kot bi šel na Luno”. Preden sva se poglobila v njihovo kulturo (kolikor pač to omogoča internet, lonely planet in ostali viri), se mi je zdelo kot da je najin cilj pridi do njih, se jih dotakniti, gledati kaj počnejo, kaj delajo, kako so drugačni …

Po tem, ko nama je uspelo spreobrniti razmišljanje o naravni najinega potovanja (doživeti in ne zgolj videti) na najino poslanstvo gledam drugače. Nekako imam občutek, da bom težko pomolil fotoaparat v obraz tamkajšnjih prebivalcev in jih ujel v objektiv. Zdi se mi, kot da jih s tem dam v živalski vrt. Saj ne rečem, da ne bom, a bom poskušal biti skrajno uvideven.

  • Share/Bookmark



2 komentarjev
Komentiraj

Glej…jst sem včasih tut tak razmišljala kot ti (recimo,da sem dala ena 4 večja oz. daljša potovanja skozi). Pa se mi je zdelo nevljudno, neprijetno, nečloveško ljudi slikat…potem sem pa prišla v Indijo, kjer je pač vse obrnjeno na glavo :) Ene pet dni sem potrebovala, da sem padal v tist feeling…in vidiš, da folk v tem uživa-sej vedno vprašam, al pa pokažen oz namignem na fotič…in pol vidim al je ‘ja’ al ‘ne’ (čeprav v Indiji je to na začetku kr težko, ker njihovo odkimavanje z glavo pomeni ‘ja’) :) Sej čez neki časa se navadiš na dve različni odkimavanji :) Jst mislim, da slikanje ni ‘lovljenje ljudi v živalski vrt’….se pa popolnoma strinjam, da eni bi za dobro fotko nardili vse…kar se mi pač ne zdi prav. Ja, treba je bit uvideven. Jst mislm,da je vse odvisno od ’tistega’ trenutka in ljudi…eni se mogoče počutijo kot živali na razstavi, drugi pa v tem uživajo…ampak dokler ne poskusiš ne moreš vedet-sej sam pol dobiš feeling kako in kaj (malo vaje je pa potrebno) :) Je pa fer, da sliko (to je pač v današnjih časih z digitalci mogoče) osebi, ki si jo slikal pokažeš. Pač odvisno kak gledaš na to. Sej tudi kot belec si nekomu v daljnih krajih zanimiv….in v Južni Ameriki sem sama mela pravi fotoshootng z eno mehiško družino (ki je trajala dobre pol ure). Sem bla pač jst zanimiva. Sej te to povsod doleti, sam tisto je bil pa res dogodek-men se je zdelo prav fajn in se nisem počutla kot na razstavi. Verjemi,da enim polepšaš nekaj minutk njihovega življanja, ko jim pokažeš sliko (tako veselje, da ne moreš verjet).
No….kr neki bluzim…bistvo vsega je, da sem včasih isto razmišljala kot ti….pa zdej ne več tolk…sej boš sam videl, ko boš izkušnje nabiral. P tut odvisno, kolk ti fotografija pomeni…al slikaš sam zato, da jih komu pokažeš…al slikaš, zato, da ti kadar koli pogledaš sliko telo spreleti tak prijeten poln topline in barv občutek :)
Ajoj…nakladam :)
Ajde

avtor: Neža 15.05.2009 @ 09:15

Ne more bit lahko se podati na pot v Neznano. Brez vsake gotovosti in potrditve. Edina gotovost je le močna želja in tisti notranji glas, ki pravi, da je ta pot prava.

Želim vama čim več tistih metuljčkov v trebuhu, ki vzletijo, ko veš, da ne veš…

Mi bomo pa doma navijali za vaju =)

avtor: Urška 16.05.2009 @ 14:48



Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !