70 dni potovanja v neznano


papua – prav gotovo najina nova najljubsa destinacija
20.06.2009, 14:20
Zapisano pod: nekategorizirano

najljubsa.. predvsem zelo odbita!

jap sprva malo prestrasena med novimi ljudmi, nad njihovim izgledom (mic je rekel, da ne ve kdo je tukaj opica in kdo clovek), novo kulturo.. ni vec nasmejanih obrazov, zelo izrazite oblike in poteze obrazov, skoraj crna polt, mali, nabiti..kar malo strah naju je bilo..

pa sva v resnici prisla se med bolj iskrene, prijazne ljudi..samo malo na drugacen nacin. Po treh vzletih in treh pristankih, ki so trajali skozi celo noc, sva koncno pristala v Papui. Dobila sva sobico, ki je bila ravno prav velika za zebraste komarje, 2 velika scurka in naju. Tudi klimo smo imeli, ampak tukaj tako pogosto zmanjkuje elektrike, da je nisva mogla popolnoma izkoristiti.

pa se je zacelo.. najprej sva morala pridobiti dovolilnico za Wameno. Se ze pogajava z busi pa nismo prisli do pametnega zakljucka, zato sva se hop vsedla domacinu na motor in smo sli. Jah kikolco gor, par lepih nasmeskov, fotografij, nekaj cigaret in propustnico sva imela v rokah. Potem pa se kupit letalsko karto in hrano (seveda za naju, vodica in kaksna 2 nosaca). Pa sva prpravljena za trekking =)

Surat Jalan. Dovoljenje za potovanje v Wameno.

Surat Jalan. Dovoljenje za potovanje v Wameno.

Ko sva stopila iz letalisca, sva najprej videla plakate za festival Sentanijskih plemen. Ravno ta dan se je zacel. Pa sva seveda sla. Vceraj in danes tudi. Wiiwii kako je bilo fajn. Pleme pri plemenu, vsak plese svoje plese, okrog pa polno papuanskih obiskovalcev..

jah slikali so plemena in naju. se je parkrat zgodilo, da so naju porinili k plemenu in nas vse skupaj slikali.. predstavljava kaksno novo plemensko skupnost?? No glede na to, kaj vse sva v teh dneh pojedla in s cim sva se drogirala, mogoce res! =)

Na festivalu se je predstavilo vec kot 20 plemen. Vsak s svojim plesom in zgodbo.

Na festivalu se je predstavilo vec kot 20 plemen. Vsak s svojim plesom in zgodbo.

So pa ta plemena taksne face, da res komaj komaj cakava, da jih obisceva! Edinstveni, pravi norci. Noro bo! Pa se na festivalu sva dobila dva darilca od njih : js leseno precno flavtico, mic pa bobencek. kot bi vedeli..

Dva plemena.

Dva plemena.

.. ze cez nekaj ur letiva v Wameno =)

  • Share/Bookmark


Jedla licinke in se drogirala
20.06.2009, 13:52
Zapisano pod: nekategorizirano
… jah, sva rekla da bova vse sprobala.
No, brez panike. Tale njiova droga je njihov simbol pripadnosti, so nama razlozili. Gre za tri naravne sestavine, tri nekaksne sadeze. Prvi je ena taksna majhna trda limonca, ki je noter zelo zilava. Druga je en tak majhen, ampak trdel spargelj, tretja pa kao limonin prah. Ko vse to skupaj das v usta in prezvecih, delajo zleze slinavke nadure, usta, zobje in jezik pa postanejo krvavo rdeci. Seveda rdeco slino vsi vsepovprek pljuajo na tla in tako je bilo vse okoli naju (tudi po najini zaslugi) popljuvano.

Prvic ko sva probala se je meni tako zvrtelo, da sem se prav ustrasil. Tediki pa nic. No, ravno obratno je bilo danes, drugi dan. Meni nic, sem jih jedel ko za stavo, tedi pa je zaradi slabosti in vrtoglavice obupala po prvem :) J rekla: “Ce se bo zdejle e kdo hotel slikat z mano, ga bom pobru…” V tistem trenutko sta bili zraven nje dve domacinki s fotoaparatom.

Ocitno sva bila zaradi tega res njihova, saj so naj snemali, slikali in na naju na veliko kazali s prstom ali prikritim spogledovanjem. Na dobri poti sva.

Sploh pa po tem, ko sva si privoscila tole:

Raznjici, kot jih lahko samo sanjas. Dobesedno!

Raznjici, kot jih lahko samo sanjas. Dobesedno!

To je tista prava tradicionalan Pauanska jed. Licinke nekega drevesa. Ime sva, seveda, tako kot vse ostale besede, pozabila. Zacne se nekako na P, tretja crka je prav tako P, ostalo pa ne vema :) Ko sva si po juhici z rezanci in jajcko narocila tole, se je okoli naju zbrala pisana druscina starih in mladih. Vsi so vedeli, da nama to ni domace. Vsi so cakali na rezultat.

Res so dobre. Ne zajebavam se. Niso sluzaste, niso tekoce ali slane. Taksne normalne zapecene stvarce. Edini problem je nastal, ko je po tretjem grizljaju tedi rekla: “Sej ce ne pomislim, da so to ubistvu licinke, so res dobre.” No pa je bilo konec prijaznega strica zelodca. Odlocil se je za krajso gladovno stavko. :)

Flickr Video

Papua je super. Verjetno ena redkih stvari, ki ostajajo tako drugacne od tega kar smo navajeni, da jih kljub temu, da sva tukaj, zelo tezko dojemava. Adrenalin dela na polno. Ne upam si niti pomisliti, kaj naju caka od danes naprej na enomesecnem pohodu med najodrocnejsimi plemeni na planetu Zemlja.

  • Share/Bookmark


..nekje, na tistem otocku..
17.06.2009, 15:52
Zapisano pod: nekategorizirano

pa sva tukaj.. dan pred odhodom v Papuo. V teh 15 dneh potovanja po Indoneziji, nama je uspelo vec kot preseci najina pricakovanja. Jap to potovanje je potovanje k ljudem. Vsak dan je bil na svoj nacin najlepsi. Spoznala sva mnogo ljudi, tako njih same kot njihov nacin zivljenja. Ze razmisljava, kje bova prezivela vsaj kaksno leto najinega zivljenja =)

vceraj sva bila prisotna na poroki, ogromni poroki. Malo sva se sprehajala po mestecu in se iz najine neumorne vsakdanje radovednosti za trenutek ustavila pri mnozici ljudi. Pa so ze pristopili do naju in naju na vsak nacin zeleli zvabiti na ceremonijo. Takoj sva dobila darilce in stole v dvorani. Naju sram, ker sva bila od celega dneva se cisto umazana ampak kaj..priloznost je bila enkratna in res se ji nisva mogla odpovedati. Izi in Tina, ce zelita orng poroko, se porocta kar tukaj =)

danes pa..jah ostala sva brez besed. Cisto slucajno sva se znasla na sosednjem otocku, hodila po njem brezciljno in dozivela nepozabno..

Kako lepo. Njihovo zivljenje je morje. Vsak dan. Na tisoc in en nacin. Od malih nog dalje ...

Kako lepo. Njihovo zivljenje je morje. Vsak dan. Na tisoc in en nacin. Od malih nog dalje ...

Eden najlepsih pogledov v mojmu zivljenju

Eden najlepsih pogledov v mojmu zivljenju

Totalno hud nacin lovljenja rib. Milijon domacinov v vodi do pasu in raztegujejo svoje mreze

Totalno hud nacin lovljenja rib. Milijon domacinov v vodi do pasu in raztegujejo svoje mreze

Zacela sva na svoji ladjici, pristla pa na ribiski od domacinov.

Zacela sva na svoji ladjici, pristla pa na ribiski od domacinov.

YouTube slika preogleda
) Po koncanem ribarjenju so nas povabili na ribici k njim v vas.

Tale izraz na obrazu pa pojma nimam kaj je. :) Po koncanem ribarjenju so nas povabili na ribici k njim v vas.

YouTube slika preogleda
)

Tadejko so oblekli v njihova tradicionalna oblacila. Menda ji je bilo hudicevo vroce :)

)

OK. Na koncu so naju povabli se na odbojko. Nic nimajo, ampak igrisce za odbojko pa v nulo. Sva mislila, da ne znajo igrat. Pa so naju napokali ko dva malinovca in sva se kr oba pobrala iz igrisca :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


Marko, hvala!
17.06.2009, 15:24
Zapisano pod: nekategorizirano

Zadnjih par objav sva imela velike probleme z nalaganjem fotk, ker sva se “pokurla” ves prostor na Siol blogu. Pa sem se odlocil, da posljem mail na Siol in prosim za povecanje prostora. Nisem upal na odgovor.

Pa je odpisal Marko in nama ugodil zelji. Povecal nama je prostor na 10kratno vrednost in tako omogocil, da lahko nalagava vecje fotke. Marko, hvala!

  • Share/Bookmark


Semenep
16.06.2009, 14:03
Zapisano pod: nekategorizirano

sva si pa danes privoscila super zajtrk.. sva se tako zlila z okolico, da ostajava ze pred 6h zjutraj, potem pa hitro na trznico. Njami njami so vriskali najini zelodcki. Ze prejsni vecer sva bila tam in naredila cel cirkus, ko sem potegnila fotoaparat iz torbe. Babice so se zacele dreti ena cez drugo, se nastavljale objektivu in me kar porivale od ene do druge, da sem vse poslikala..

3631598661_cbb218e7a8.jpg?v=0

Potem pa na bus, ..opa najprej sva se morala seveda spogajati za ceno in pa za cas odhoda..jap tudi za to se je treba pogajati. Pa sva potegnila iz rukzaka skatlo cigaret in ze je bila vsa vas okoli naju.  In smo si bili bot. Na pot smo odsli takoj pa se za 20% zacetne cene =).

3631598659_04c0455e51.jpg?v=0

Si pa moras za vsako pot vzeti ogromno casa. Najprej moras pocakati, da pride mnozica ljudi do tebe, potem se jim moras malo smehljati in se #pogovarjati# z njimi, potem se vsedes v bus in se traja kaksnih 15 minut, da spelje. Medtem pa seveda ne gre brez tega, da se jih vsaj 10 prilepi na okno in te gledajo, ti pa njih nazaj al kaj.. in potem koncno bus spelje..jah do prvega ovinka. Tu pa ze sofer sreca kaksnega znanca, se ustavi, izstopi in se pogovarja..in traja, mi pa cakamo..in tako vsaj 8x na 30km dolgi poti.

Vceraj, ko sva bila pri Latifu doma, sta mi mamica in sestra vec ur ves cas nekaj razlagali..ti ljudje se kar potgovarjajo..govorijo po svoje, ceprav nimas pojma kaj.. zjutraj, ko sva si pripravljala zajtrk, so prisli vsi sosedi iz svojih sob, se vsedli zraven naju in naju ves cas gledali

3632449552_414d32b574.jpg?v=0

..da ne omenim kosila prejle..najprej pride gospod in se vsede zraven naju ter govori, kot navit, potem pride skupina deklet in se moras slikati z njimi, potem spet drug par prisede in spet tece pogovor..brez sekunde mira, da bi lahko nas lacen mic po ne vem koliko urah lahko vsaj malo pojedel =)

  • Share/Bookmark


Po nesreci srecna!
16.06.2009, 13:03
Zapisano pod: nekategorizirano

Surabaya ni bila za naju. Da sva obcutila to, je krivih veliko stvari (lakota, brez tusa ze tri dni, drag hotel, zapuscena cetrt v kateri sva zivela in zelo malo casa za raziskovanje). Naju je pa toliko topleje sprejel otok na severovzhodu Jave. Madura. 4 mio prebivalcev, eno vecje mesto in vec manjsih. Ribiski otok, znan po svojih “bull races” in lepih zenskah (lepota je relativna).

“Bog zivi vas Slovenke,
prelepe zlahtne rozice.
Ni take je mladenke,
kot nase je krvi dekle!.”

3631563317_77b091457d.jpg?v=0

Na trajektu (ja, ze najino recimo 10 prevozno sredstvo) sta k nama pristopila dva mladenica. Kasneje sva izvedela, da sta seveda porocena in oba starejsa od naju. Povedala sta nama, da studirata in da jima je lepo, ce se lahko pogovarjata s nekom anlgesko. Saj jima je kar slo. Za razliko od velike vecine ostalih sta razumela vprasalnice in stevilke. Ker sva sla na otok popolnoma na blef sva takoj sprejela pomoc Latifa, ki se je ponudil, da gre z nama v taksi in do hotela.

3631563333_79683a5c6d.jpg?v=0

Hotel. Nic kaj prevec omembe vredno, nama je pa polepsalo potovanje povabilo Latifa k njim domov. V hiso njegove zene in njene druzine. BTW, ko sva sla na potovanje sva napisala listo zelja, kaj zelima doziveti in vecer pri domacinih je bila ena izmed prioritet.

Po popoldanskem spancu… Popravek. Med popoldanskim spancem (jst zunaj na neki mizi, tadejka pa v sobi) naju je zbudil Latif in nama povedal, da nas pred hotelom caka njegova zena. (op. a. OK, zakaj hudica je ne povabis noter?)

Ko smo prispeli k njim je izgledalo vse skupaj kot nekaksen prazniki. Najprej smo sedeli zunaj na … terasi (?). Mama, tasca od Latifa nama je takoj postregla z jabolkami in grozdjem. Njim so to eksoticni sadezi, v trgovini najdrazji. Kaksen mango, banane ali ananas?!! Mah. To je za reveze. Japke in grozdje. To je to. Pa keksi. Masleni. Hihihihi …

3631563315_748a9d22d1.jpg?v=0

Ko je bila ura 5, je bil seveda cas za… Naute verjeli. MOTO GP. Latif navija za Lorenza in sveda smo vsi sedeli na tleh pred mini TV-jem s super ultra mega HD sliko in gledali modele, ki se brezciljno sucejo v krogu (se opravicujem, ampak nisem ravno ljubitelj tovrstnih sportov).

Pojma nimam kdo je zmagal na koncu, ker je vmes Latifova sestra narocila Latifovi zeni naj skoci nekam in prinese sate. Sate so taksni mini raznjici kamor obesijo verjetno vse kurje ostanek iz ulice. Vecerja je bila na mizi. Na tleh. Riz in sate. Bilo je dobro, ceprav je vsak malce manj specen koscek kokoske sel tezko po grlu. Sele dobro smo zaceli jesti, so se na mizi ze pojavili raki. Zal niso bili kaj prida. Saj ne da sva zbircna, ampak mrzli raki, nekaj dni stari niso za naju. Sva se potrudila in vsak pojedla enega, ampak to je bilo pa to. Vecerja nama je vsekakor ostala bolj kot po hrani v najlepsem spominu po super druzbi, neverjetni odprtosti ljudi, nasmehih in novih prijateljih, ki tadeji zdej posiljajo SMSe naj prideva nazaj (jst sem vsem poturil njeno cifro … hihihi … vragec :)

Danes sva v Semenepu. Mestu cisto na vzhodu otoka. Skoraj nad Balijem. Mestece je kot iz pravljice. Vse je pomanjsano. Imajo lunapark. Ampak brez elektrike in zato imajo vse prilagojeno tako, da stari strici gonijo pedala in potem se stvari sucejo in pojejo in zvrgolijo … Cist noro, cist lepo. samo sediva (, jeva) in gledava.

3631563325_e3cd9979da.jpg?v=0

Pocasi moliva Sveti angel za na Papuo.

  • Share/Bookmark


kaj delata tukaj? zakaj ne greta na Bali..
16.06.2009, 12:45
Zapisano pod: nekategorizirano

evo evo..nasla nasla.. Bogu za hrbtom, ampak ga majo =)

noro! 8 ur voznje iz Yogyakarte proti Surabayi, 12 ur brez hrane, 2 dni brez tusa. In spet smo svicali kot norci. Bi mogli priti prej pa se je vlak kar naprej ustavljal in cakal..cakal..pojma nimava kaj. No mi2 sva rekla, da se ne bova kuhala na sedezih in sva lepo skocila na konec vagona, odprla vrata vlaka, se vsedla na tla in igrala orglice..kaj pak

Pa sva rekla plan gor ali dol. Mi2 potujeva kakor veter zapiha. In tako sva si zjutraj na poti iz Surabaye na spodnji del Jave spremislila..jap potem pa gremo na Maduro. In ze sva zaustavila becak, da naju je zapeljal do trajekta. wiii spet sva super star.

3631563313_fe00c4bd17.jpg?v=0

Se je mic ze veckrat vprasal, zakaj se je toliko let matral z bendom …pridi sem, in bos zvezda.. noh vcasih se ubistvu ze res vprasava, ce morda ne zgledava kot kaksna vesolca, da tako vsi bulijo v naju. Isceva na otoku gostilno ali vsaj kaj podobnega njej, mic pa vsakemu, ki naju zaustavi in se hoce slikati z nama pove, da ze 20 ur ni jedel in da bo res kmalu umrl =) Otok luskan, sobica vredu.. no tusem sva ze v Kaliurangu rekla adijo.. prvi trenutek sva se imela pomisleke, danes pa prisegava na umivanje s skafom vode. Plasticen ajmercek in pipa, pa se gremo polivat. Zakon!!! =)

3631563323_143f1e5914.jpg?v=0

p.s.: sporocilo za micovo mamico: mic ze dela seznam, kaj bo jedel ko pride domov..ubistvu zadnja dva dni samo se o tem govori =) hehe..malo heca. Uglavnem Vasi sendvici na poti iz letalisca, doma pa nujno snicel in krompir pa seveda veliko solate! +)

  • Share/Bookmark


Roki, bratec vse najlepse za rojstni dan! Rada te mava!! =) buha buha iz vulkana!
13.06.2009, 07:50
Zapisano pod: nekategorizirano

haha.. se mi vedno nasmeji, ko se spomnim na Bena. Ste ga obtozli..jap mogoc se je sam zaradi tega druzu z nama..z vsemi se je, sam naju je mel se posebno rad =) ne, sej glede na to, da ze kako leto potuje naokoli na racun drugih, vrjamem, da je bil tale fotoaparat sam se delcek srece vec, da sva ga takrat dlih pozabila pri njemu..no pa nic zato..on uziva dalje, upava pa, da bo tok fejst, da nama bo vsaj kako lepo fotko poslal, glede na to da naju je tisti dan ves cas slikal  ..no ne bo, ker sva pravkar vidla, da je vse sledi zbrisal za sabo.. =)

Obljubljena fotka lastnika hostla v Yogyi

noh kakorkoli ze..v Pangandaranu sva se nauzila opic, legvanov, skorpijonov, ogromnih metuljev, jezevcev in pa predvsem ogromno komarjev..vsak okoli 300 pikov =) ..pa sva v tisti vrocini pomislila, pa kaj ko bi se sla se malo shladiti v gore.. in ze sva bila na vlaku proti Yogjakarti. Sobico nama je oddal pijancek..joj kako se je majal, da nisva vedela ce bo prezivel tisti dan.. ampak sva danes spet tukaj in se zivi. Je pa bila lustkana dvoposteljna sobica za manj kot 2,5 evra. Mestece na prvi pogled zelo lustkano, cisto evropejsko.. mah ja, nakupovalnih centrov in mcdonaldsov imava ze v Sloveniji dosti. Greva raje v Kaliurang. Isceva sobico, jah kmalu ugotoviva, da ne poznajo tusev.. bova ze prezivela. Prijazen gospod, zvezda tiste vasice, naju je povabil, da sva bila zraven na predavanjih, ki jih je imel za tamkajsnje studente..jap niti besede nisva razumela ampak je za naju naredil se del predavanja v anglescini. Mi2 lacna, se izmuzneva iz predavanja, pa ze pridfe za nama in naju povabi, da v odmoru povecerjama z njimi. Zastonj. ..je tako prijazen ali ze izgledava tako obupno?  in bilo je jutro in bil je..jah 3h zjutraj, ko sva vstala in odsla na treking proti najbolj delujocemu vulkanu na svetu, Merapi.

3621575642_fba25cb10c.jpg?v=0

Wiii je bilo zabavno. 5 ur smo hodili med pravo malo lekarno zeliscnih dreves in grmovja.

3620767721_7f993807ae.jpg?v=0

Jedli smo deblo cimeta in vodic nama je odrezal par kosov quineu- delcek debla skuhas v vreli vodi, ohlajeno spijes in STOP MALARIJA.

3620774311_cbae7c1a3c.jpg?v=0

Kako prav nama bo se prisla v Papui =)

  • Share/Bookmark


Izpoved micovega zelodca
13.06.2009, 07:38
Zapisano pod: nekategorizirano

Da povem, kaj pravi moj zelodec:

“Zanimivo, ni kaj. Malo me moti, ker se pocutim kot en velik lonec za mesane odpadke, ampak ok. Mogoce ne bi bilo slabo locevati. Par dni indonezisjko iz gostiln, par dni iz ulice, potem mogoce kaksna dva dni ribjo itd. Tezko je mleti, ce je zjutraj palacinska z banano in cez slana koruza, popoldan rezanci s piscancem in pekoca sambal, popoldan mogoce kaksna malenkost iz ulice, zvecer pa tajska juhica na kvazi indonezijski nacin. Verjamem, da me razumes, da sem pac predvcerajsnjim malce popenil in ti dal vedet, da se malo ahtej.

Nasploh mi hrana zelo pase, ceprav moram povedat, da tusi sam sebe, tako kot tebe presenecam, da toliko zdrzim brez nje. Naj vam zaupam, da sva danes z micom ustala ob 3h zjutraj in sla na 5 urni treking do 9 h in v tem casu je mali vame vrgel samo tri mejckene indonezijske kekseke in malo vode. Do mene je prislo tudi nekaj drugega; mislim da je polizal lubje od cimeta.

Super je. Se ze veselim hrane na Irian Jayi. :)

To mi je povedal …

  • Share/Bookmark


Lekcija no. 1 (odgovor na “Kje je Ben”)
11.06.2009, 13:42
Zapisano pod: nekategorizirano

Morda vam ni blo jasno, kaj pomeni vcerajsnji naslov Kje je ben. Bilo je tako. Po super dnevu, ki smo ga zaceli s srfanjem, nadaljevali na kosilu, nato pa se odpravili v Green Canyon se je zacelo vse skupaj malce megliti. Green Canyon (prejsnji post, cetrta slika) lahko obisces samo z ladjico, zato sva s tedi najela eno plovilce, zanj placala 75000 rp, Ben pa se je voznji odpovedal, saj se “boji ladjic, ki se majejo”.

Prav, sva rekla. Bili smo itak z dvema motorjema, tako, da se je Ben lahko opeljal, kot je dejal, po rjavi sladkor v sosednjo vas. Prijetna voznja po kanjonu je hitro minila in ura je bila kmalu 4. cas, ko smo bili dogovorjeni z benom. Ker ga se ni bilo na obali sva si privoscila se coca-colo (vedno ko jo kupiva nama je bad, ker dajema kes multinacionalki, ampak res pase) in se vsedla na klopco.

Cakava, cakava, cakava. UIra je 17.05 in ker morava motor vrniti ob 18h se opdravima proti domu. Benu napiseva sporocilo, da sva sla in da naj pride za nama.

Ura je 6. Ura je 7. Ura je 8. Ura je 9. Bena od nikoder. Previdno zadevo razloziva domacinom, ki se samo na siroko nasmejijo in recejo: “too much arak.” Prav, mogoce je, ampak ne, nekaj ne stima. Lastnica motorja od Bena je ze cisto panicna.

Odlociva se da pocakava do jutra. Zbudi naju pokvarjen petelin, odvihrava do Benove sobe…njega nikjer. Lastnica in sedem domacinov jeznih, zaskrblejnih, razocaranih. Ben je zbezal z motorjem. Nihce ne ve kam. V sobi ni pustil nicesar, prenocisca ni placal, tudi njegovega piknika ne (naredil ga je ze svoj prvi dan, da si je pridobil zaupanje). Kaj sele motorja. Tega bo sedaj menda prodal za med 1.500.000 in 2.000.000 rp. Koliko bo kaj dobil za najin fotoaprat, ki je ostal v predalu pod sedezem? aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa. Obenem mu svaka cast, po drugi strani pa bi ga najraje na gobec. Sori, res je.

Dobila sva svojo prvo lekcijo. Prevec sva zaupljiva. Danes ne bo fotk. Iz solidarnosti.

p.s. odtujil je moj fotic in ne tadejinega, tako da boljsega se vedno imava.

  • Share/Bookmark