70 dni potovanja v neznano

Prvic ko sva probala se je meni tako zvrtelo, da sem se prav ustrasil. Tediki pa nic. No, ravno obratno je bilo danes, drugi dan. Meni nic, sem jih jedel ko za stavo, tedi pa je zaradi slabosti in vrtoglavice obupala po prvem J rekla: “Ce se bo zdejle e kdo hotel slikat z mano, ga bom pobru…” V tistem trenutko sta bili zraven nje dve domacinki s fotoaparatom.

Ocitno sva bila zaradi tega res njihova, saj so naj snemali, slikali in na naju na veliko kazali s prstom ali prikritim spogledovanjem. Na dobri poti sva.

Sploh pa po tem, ko sva si privoscila tole:

Raznjici, kot jih lahko samo sanjas. Dobesedno!

To je tista prava tradicionalan Pauanska jed. Licinke nekega drevesa. Ime sva, seveda, tako kot vse ostale besede, pozabila. Zacne se nekako na P, tretja crka je prav tako P, ostalo pa ne vema Ko sva si po juhici z rezanci in jajcko narocila tole, se je okoli naju zbrala pisana druscina starih in mladih. Vsi so vedeli, da nama to ni domace. Vsi so cakali na rezultat.

Res so dobre. Ne zajebavam se. Niso sluzaste, niso tekoce ali slane. Taksne normalne zapecene stvarce. Edini problem je nastal, ko je po tretjem grizljaju tedi rekla: “Sej ce ne pomislim, da so to ubistvu licinke, so res dobre.” No pa je bilo konec prijaznega strica zelodca. Odlocil se je za krajso gladovno stavko.

Papua je super. Verjetno ena redkih stvari, ki ostajajo tako drugacne od tega kar smo navajeni, da jih kljub temu, da sva tukaj, zelo tezko dojemava. Adrenalin dela na polno. Ne upam si niti pomisliti, kaj naju caka od danes naprej na enomesecnem pohodu med najodrocnejsimi plemeni na planetu Zemlja.