70 dni potovanja v neznano


papua – prav gotovo najina nova najljubsa destinacija
20.06.2009, 14:20
Zapisano pod: nekategorizirano

najljubsa.. predvsem zelo odbita!

jap sprva malo prestrasena med novimi ljudmi, nad njihovim izgledom (mic je rekel, da ne ve kdo je tukaj opica in kdo clovek), novo kulturo.. ni vec nasmejanih obrazov, zelo izrazite oblike in poteze obrazov, skoraj crna polt, mali, nabiti..kar malo strah naju je bilo..

pa sva v resnici prisla se med bolj iskrene, prijazne ljudi..samo malo na drugacen nacin. Po treh vzletih in treh pristankih, ki so trajali skozi celo noc, sva koncno pristala v Papui. Dobila sva sobico, ki je bila ravno prav velika za zebraste komarje, 2 velika scurka in naju. Tudi klimo smo imeli, ampak tukaj tako pogosto zmanjkuje elektrike, da je nisva mogla popolnoma izkoristiti.

pa se je zacelo.. najprej sva morala pridobiti dovolilnico za Wameno. Se ze pogajava z busi pa nismo prisli do pametnega zakljucka, zato sva se hop vsedla domacinu na motor in smo sli. Jah kikolco gor, par lepih nasmeskov, fotografij, nekaj cigaret in propustnico sva imela v rokah. Potem pa se kupit letalsko karto in hrano (seveda za naju, vodica in kaksna 2 nosaca). Pa sva prpravljena za trekking =)

Surat Jalan. Dovoljenje za potovanje v Wameno.

Surat Jalan. Dovoljenje za potovanje v Wameno.

Ko sva stopila iz letalisca, sva najprej videla plakate za festival Sentanijskih plemen. Ravno ta dan se je zacel. Pa sva seveda sla. Vceraj in danes tudi. Wiiwii kako je bilo fajn. Pleme pri plemenu, vsak plese svoje plese, okrog pa polno papuanskih obiskovalcev..

jah slikali so plemena in naju. se je parkrat zgodilo, da so naju porinili k plemenu in nas vse skupaj slikali.. predstavljava kaksno novo plemensko skupnost?? No glede na to, kaj vse sva v teh dneh pojedla in s cim sva se drogirala, mogoce res! =)

Na festivalu se je predstavilo vec kot 20 plemen. Vsak s svojim plesom in zgodbo.

Na festivalu se je predstavilo vec kot 20 plemen. Vsak s svojim plesom in zgodbo.

So pa ta plemena taksne face, da res komaj komaj cakava, da jih obisceva! Edinstveni, pravi norci. Noro bo! Pa se na festivalu sva dobila dva darilca od njih : js leseno precno flavtico, mic pa bobencek. kot bi vedeli..

Dva plemena.

Dva plemena.

.. ze cez nekaj ur letiva v Wameno =)

  • Share/Bookmark



12 komentarjev
Komentiraj

Noooooooooooooooooooooorooooooooooooooooooo!!!

Vati

avtor: Vati 20.06.2009 @ 17:45

RES JE!! Popolnoma noro. Vse kar doživljata…na trenutke je kar preveč zame, ko sedim za računalnikom. Upam, da to ne pomeni, da se bomo mi doma postili vajinih objav na blogu za mesec dni?? =)

Uživajata v hriboviti naravi, uživajata v kraljestvu plemen…

Veselim se kakšnega materiala iz njihovih vasic in domov… Pa kakšnega posnetka uprizoritve vojne med plemeni se ne bi branla. Okej, preveč za naenkarat, ha ha.

V mislih vedno z vama… PAPA

avtor: Urška 20.06.2009 @ 18:14

končno….sem že mislila da bo dlje trajalo!!sta že njihova!!zdaj pa jih izkoristita na polno, da bosta čimveč doživela…podkupovanje pa te fore…
se strinjam z urško komaj čakam na novi material;)
pozdravček

avtor: sara 20.06.2009 @ 19:59

čaki čaki…korenčkov pa še nisem zasledila!njih pa na zooom slikat!:)

avtor: sara 20.06.2009 @ 20:00

Tadeja, na disko.si preveri maile =).

avtor: Urška 21.06.2009 @ 01:02

tu sem pa itak….brez besed

avtor: A.K. 21.06.2009 @ 10:24

WAAAAAAA!!! Nepredstavljivo – upam, da kmalu predstavljivo tudi za mene ;) . Kr ne morm verjet, kaj doživljata. Cenita iz izživita vse noro lepe trenutke! Smo na vezi ;)

avtor: Mojca 21.06.2009 @ 20:52

In kje sta danes?
Vsak dan vaju spremljamo.

avtor: dori&slavo,dušan in iris 23.06.2009 @ 15:06

»Potem pa vse tiho je bilo!«

Za vse tiste, ki ponovno čakate in čakate in čakate…, novih fotk od Tadeje in Mica pa ni in ni in ni! Se tudi vi sprašujete, kam sta poniknila? Kot kafra… Ah ja, saj veste, tokrat ju je vzela:

»Papuaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa«!!!

Sam se že lep čas sprašujem, zakaj pravzaprav ravno »Papua«? Sem brskal po bukvah in po internetu, kaj je na Papui tako zanimivega, tako enkratnega, tako z ničemer primerljivega, na trenutke skrivnostno, kot Pandorina skrinja, da sta toliko časa tako iskreno hrepenela po njej, najprej v samoti in tiho, kasneje pa čedalje bolj javno in čedalje glasneje…, pa nisem našel nič takšnega, kar bi po moji presoji opravičevalo njuno tokratno pustolovščino. Vem samo, kar veste tudi že sami, da je Papua po Indoneziji in Madagaskarju tretja največja otoška državica na svetu, da spada njen vzhodni del k avstralskemu kontinentu, da skoraj 3 milijone njenih prebivalcev, za čuda pretežno kristjanov govori 269 različnih jezikov (zadnje dneve zelo verjetno še enega več…), da precejšnje število njihovih plemen živi še vedno kamenodobno življenje, da se ponaša s kar nekaj štiritisočaki (njihova najvišja gora Puncak Jaya meri celo 4.884 m) in največjim rudnikom zlata na svetu (upam, da že vesta, zakaj sem jima sendviče za na pot zavil v največjo obstoječo vrečo za smeti…; ju že vidim, kako se bosta vrnila domov, kot sedmero palčkov iz Sneguljčice, s polno vrečo zlata…), pa tudi absolutno največja močvirja na svetu najdemo prav tam, pod njimi neprecenljivo velike količine zemeljskega plina, v neposredni bližini polotoka »Ptičja glava« pa enega najlepših in najbolj ohranjenih koralnih grebenov. In sem si rekel: vse lepo in prav, toda, zagotovo bi se kaj podobnega našlo tudi kje bliže Sloveniji. Očitno mora biti še nekaj drugega, neka višja sila, nekaj, kar je globoko v njima nemara že zelo, zelo dolgo… Odgovora – seveda – nisem našel. Bom počakal, da se vrneta in mi sama pojasnita.
Vati

avtor: Vati 24.06.2009 @ 00:08

Pripis: Mic, prepričan, da mora poleg vaju vedeti za odgovor vsaj še nekdo, sem se odločil, da povprašam zanj tvojo mamo, ki je nedvomno nepopisno vesela, da… Zaupala mi je, da si hrepenel po Papui že takrat, ko si bil še čisto, čisto majhen. Še več: baje je bila to ena tvojih prvih, če ne celo čisto ta prva beseda v življenju. Spomnila se je namreč, kako te je nekega dne našla, komaj nekaj tednov starega, ležečega na trebuščku v tvoji posteljici, do gležnjev polulanega, do vratu pokakanega in vsega prepotenega; slednje najverjetneje zaradi neskončno dolgega »aaaaaaaaaaaaaaaaaa« (beri: joka), tako glasnega, da je odmevalo po vsej soseski. Da bi te čim prej potolažila, je pomislila na vse mogoče, ti najprej postregla s čajem, te previla v sveže oprane »pamperce« (beri: Pampers pleničke), znosila skupaj vse »škropotuljice« tega sveta, pa nič. Vse zaman! Šele po dolgem, dolgem času se ji je končno posvetilo. Ljubeče, kot zmorejo to samo mame, te je vzela v naročje, te stisnila k sebi in nežno vprašala: »Mitja, si slučajno spet lačen? Saj si šele papal.« Ti pa na ves glas: »PAPU-, PAPU-, PAPU«, potem pa zopet v jok: »AAAAAAAAAAAAAAAAAAA…«. Pa sem si rekel: »Saj res, Papuaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa…«

Vati

avtor: Vati 24.06.2009 @ 00:09

vati……….:)

avtor: A.K. 24.06.2009 @ 10:03

Hehe,Vati..:) se vsaj nasmejim..Drgač pa zadnje sporočilo od Mica se je glasilo tako:” Midva sva dobila enkratno priložnost da greva s Serugo odkrivat se neodkrito.Za začetek gremo na 14 dnevni treking v gorovnje,potem pa še za 16 dni v junglo-če bo denar.Jutri štartamo(22.6).Neta ni,za signal nevem,ampak brez panike.Zdj nas je 5.” ..Tko da čez 14 dni upam na kako objavo ali šele kasneje..

avtor: NinČa 24.06.2009 @ 14:50



Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !