70 dni potovanja v neznano


Kje je Ben?
10.06.2009, 14:08
Zapisano pod: nekategorizirano

in bilo je jutro in bil je vecer..hehehe.. prvo vprasanje, ki so nama ga zastavili v Pangandaranu je bilo kako dolgo bova ostala. Pa sva rekla mogoce 2 ali 3 dni. no danes je ze 5 dan, midva pa se kar tukaj.

3613863666_f879c15846.jpg?v=0

Kaj si pa moreva ko so ti pangandaranski fantje tako fejst. Skupaj vecerjamo, hodimo naokoli.. komaj so naju spoznali in ze sva bila povabljena na piknikz ogromnimi ribicami in seveda araku. No tega sva kljub obljubi, da v njem ni metanola samo pokusila in res je odlicen.

3613863652_8d35ca9262.jpg?v=0

po pikniku pa pri njih ni vecera brez kitarce in karaok. tudi tega jim ne smemo zameriti, da so strasno ponosni na svoj arak in imajo se rajsi pivo, zato so cele dneve tudi nekoliko pod vplivom teh hlapov…ne ne saj so lustni. sva enega izmed njih zvecer prosila, ce si lahko zjutraj rentama od njega desko za srfat in evo ga.. ura je bila 7h on pa se sicer vcerejsnji a je veselo mahal iz obale.

3613863660_a473d443e4.jpg?v=0

pa sva sla..jap malo prakse bova se potrebovala. Potem ha hopa cupa na motorcek in spet se cel dan z Benom poganjati naokoli. malo smo se zgubljali v djungli, se kopali v reki in se vozili z ladjico. seveda pa tudi brez ribic tokrat ni slo.. in danes je bil najen zadnji dan tukaj.. zdaj naju pa caka super poslovilni piknik nasih prijateljev, ki se po petih mesecih vracta v slovenijo.. Mojca, Andrej, srecno!

3613863664_6441dafebb.jpg?v=0

njami njami spet bojo velike ribce +)

  • Share/Bookmark


Motori, motooori … mo-too-riiiii
9.06.2009, 14:37
Zapisano pod: nekategorizirano

“In kaj naj pocneva danes?”. Kako je lahko dan se sploh lepsi od (predvsem) zadnjih treh? Ustanema, seveda brez zajtrka ne gre. Banana pancakes in omleta. Zraven pa najprej kava, nato se caj. Popoln zacetek dneva. Sonce ni pribijalo. BIlo je oblacno. Na vcerajsnjem ribjem pikniku (3 5-kilske tune) naju je Ben (sicer iz Jakarte, ampak dela v Kanadi) povabil, ce greva z njim zjutraj z motorji nekam. Pac nekam. Seveda sva ga zjutraj takoj obiskala, sposodili smo si motor (izi, pozabu sem se naucit vozit, zato sem valda blefiral, da vem kako se motor prizge =). In gremo nasi.

3610002269_d25d826187.jpg?v=0

Tadeja je zaradi varnosti (nisva se zavarovana, saj nama coris zacne veljati 12. 6.) sedla k benu na motor. Pametno, ker sem jst vsaj stirikrat bil blizu nesrece. No mogoce se samo meni to zdi, ker pac vsi vseskozi trobijo in sem takrat pozel prave salve hup. Seveda lepo zacinjene z nasmehi. Ocitno nisem bil nevaren. Kdo pa bi jemal resno modela s taksno celado in belo kozo.

3610809268_a65646868d.jpg?v=0

Ben govori Bahasa Indonesia, tko da je bilo vse skupaj zelo lazje. Prvic nama je uspelo namrec priti do tistih res pristnih vasic, neokrnjenih. Ustavili smo se v vasi kjer pridelujejo tisti pravi rjavi sladkor. BTW, to kar imamo mi za rjavi sladkor, je za njih bel in prav rezali so se ko sma jim to povedla. Tukaj delajo pravi rjavi cuker. Iz kokosa. Kuhajo ga in potem vlijejo v taksne majhne modelcke. Ena kila, 6500 rp. 40 centov. Hocemo kupit dve, dajo nam samo eno. Ze vejo za kaj je to dobro. Damo jim 10000 rp. Naj si kupijo kaj sladkega =)

YouTube slika preogleda

Ustavili smo se tudi pri izdelovalcih tradicionalnih rocnih lutk (puppets). Noro. Model si je res vzel cas in nam vse razlozil, seveda pa niso manjkala tudi vprasanja z nase strani. Lutke delajo in nekega super lahkega lesa. Traja tri dni, potem jih pobarvajo. Predstave sestojijo iz enega akterja, ki upravlja z vsemi lutkami in oponase vse glasove, zadaj pa je 12 glasbenikov, ki igrajo na…tolkala. koncno sem prisel na racun. Z modelom sva malo igrala skupaj. On na konge (kao konge) jst pa na nekaj, kar ne vem kako se rece. Men je zvenelo super, on pravi:” yes, you can play this on your own as well.” tenks. Means a lot =)

3609990181_fbd9a63888.jpg?v=0

Seveda ze veste koliko je ura. Kosilo time. Ben je ljubitelj morske hrane, prav tako kot mi2, zato se odpravimo na lov za kaksno ribjo restavracijo. Prva je zaprta, nam povejo domacini. Druga pa cisto blizu. Gremo tja. Pred vhodom sedi mrk policaj in dva domacina. Mama mia. Previdno pozdravimo. In kaj dobimo? sirok, iskren in prijazen nasmeh, iztegnjenoi dlan v pozdrav in povabilo naprej. Z veseljem vstopimo v…

3610008105_c68c528829.jpg?v=0

raj! Vse okoli nas prava idila, vse iz bambusa, majhne kocice kjer jes kar na tleh, na tistih malih mizicah (na taksnih kot v Tajski v BTC-ju pise vedno ‘reserved’), polno ribnikov, polno rib, most iz bambusa, ladjica sredi ribnika. Neverjetno. Najprej nam ponudijo naj si ribe nalovimo sami. Valda. Sej pa ja znamo. Ben tudi. Zacnemo lovit. V trenutku ko je Ben vrgle prvic noter je dobil ribo. Opaaaa. To pa bo pojedina. Dobro, ta je majhna, jo vrzemo nazaj. Lovimo se 45 min. Nobena vec ne prime. Obupamo in narocimo pri njih. Logicno.

YouTube slika preogleda

Pred nami iz ribnika vzame 4 ribice. Dve zlati ribici, ki nista zlati in dve drugi. Narocimo se zelenjavo z arasidovim prelivom in riz. Koncno docakamo pojedino. Jemo z rokami, kako pa. Drugace ne gre, je prevec kosti v teh sladkovodnih ribah. Poleg dveh novih rib poizkusiva tudi dve novi vrsti zelenjave. Nekaj in se nekaj drugega. Za nobeno si nisva zapomnila imena. Pojemo. Ben in Tadeja sta ze sita, jst si nadevam se zadnje ostanke ribe in riza. Zacinim s pekoco omako in ko me tako pece da se mi spahuje in mi je slabo neham jest. Bo dovolj do vecera (beri: do zdejle, ko sem spet lacen).

3610014137_e9fc229ec4.jpg?v=0

Lep dan. Eden lepsih. Amapk ocitno to receva vsak dan, zato raje pocakajmo na jutri.

  • Share/Bookmark


Pangandaran a.k.a. sedma nebesa
8.06.2009, 14:19
Zapisano pod: nekategorizirano

… in sva tu. Na zemljevidu je tole mestece napisano by-the-way, nekje tam spodaj pod Banjarjem, ki pa je tudi zgolj tranzitno mesto na poti iz zahodne na vzhodno javo. Pangandran. Nisva si mogla zapomniti tega mesta, tega imena, tako kot mnogih, zato si pa omisliva bljiznice. (s)Pangandaran. Lazje je.

Prevec so iskreni. Vsakic, ko kdo pristopi do naju, se podzavestno postavima v obrambni polozaj in se nama zdi, da naju hocejo okol prenest. No, ze to, da se tega zavedava je veliko in ko je do naju pristopil gospod, takoj ko sva stopila iz avtobusa, sva se mu popolnoma prepustila. Z nameskom naju je odpeljal do super hotela, 70000 rp (malo manj kot 5 eur) na dan, z zajtrkom, kopalnico v sobi, zastonj kavo in cajem, mega prijaznim in ustrezljivim vodnikom ter brezplacnimi nasmehi. Uzela sva sobo za eno noc. Vsi so naju gledali cudno, ces, tukaj se nihce ni ostal samo ene noci. Hja, bova ze videla.

Pa greva na plazo. Pesceno, brez smeti (mogoce cisto mejckeno, ampak zelo v mejah rajskega), ladjice na obali, mulci igrajo nogomet, 3/metrski valovi, domacini pustijo srfe na obali, mi2 pa direkt na valove. Z glavo skozi njih, seveda jst s spegli na glavi in … papa. Prva zrtev. Ocala. Kmalu za tem se kapa, ampak ta nima bloga vredne zgodbe.

sprajs sprajs. Mic lacen. Pazi to. Tadejka pravi, da je ponosna name, zdrzim brez hrane tudi do 4 popoldan. Mami, ne skrbi. Ne zato ker ne bi imel kaj jesti (beri tadejin prispevek o tem kaj vse so nama ponujali na vlaku), ampak enostavno zato, ker se prevec dogaja, da bi se spomnil, da sem lacen. ;) No, ksratka, Pangandaran slovi po svoji ribji trznici. Ljudje se ukvarjajo pretezno z ribolovom, lovijo na trnek in na mreze. Vsako jutro pripeljejo sveze ribe, skampe, skoljke, rake, jastoge … Privoscila sva si. Riba: 1 kg, riz, zelenjava, dva topla caja (pomaga). Riba na zaru. Zapecene na polno. Hrusta. Moj zelodcek pa juhuhuhuhuh.

Po res naporni, a kot ze veste pestri voznji iz bandunga v Pangandaran sva bila mega utrujena. Ni bilo drugega, kot da po super ribjem obroku okupirava posteljo. Zaspala sva ob 18h. Tadeja je menda bedela se do 20h, je pisala malce dnevnika, potem pa me je ob 22h tako mocno usekala po rebrah, ker sem baje imel komarja, da sem se zbudil se jst. Nisem imel pojma a je jutro al vecer. Bil je vecer. Zaspiva nazaj. Mi2 in ostalih 62 komarjev. Vecina pika Tadejo, gej-komarji pa mene. Valda :)

In bilo je jutro in bil je vecer prvega dne…

Drugi dan ssva ustala zgodaj. Ob 8. Seveda naju na terasici pred sobo ze cakata caj in kava, kmalu za tem pa dobiva se zajtrk. Banana pancakes. Njami. Nisem prevelik ljubitelj sladkega, ampak tole je pa super. OK, jagodne tortice so tu nekje :) Pangandaran je mestece ob otocku, na katerem je dzungla. slisiva, da je tam nacionalni park in se seveda odpravima tja. “Di mana national park?”. Pri domacinih poskusiva veckrat, dokler ne pristopiva k policistu. Ziher zna slovensko. Aha, res. Beli zobki, prijazen nasmeh in neumen pogled prosti kolegu policaju. Hvala obema :) greva mi2 dalje. Narediva 10 m in za nama se pripelje ta isti policaj z motorjem. Svetovni prvak v pantomimi nama v 3 minutah razlozi naj se vsedeva na njegov motor in greva z njim. Vsedeva se. Odpelje naju do nekega deklete, ki zna anglesko. Spet aham. OK, nekako se zmeniva, da “hoceva videt monkey”. Ona razlozi kolegu kam naj naju pejle, naju odpelje, in nama spelje 5000 rp. No, slednje je bila najina napitnina njemu. Samo da kes krozi. Vsi si ga podajajo med seboj. Za vsako malenskost. Ce sva ze njihova, pa bodva.

Otok je razdeljev v dva dela. Prva desetina je nekaka skomercializirana dzungla, od tam naprej pa potem prava. Ker sva sama, greva samo ta u easy del. Ocitno rpevec za naju, saj se po soocenju z milijon opicami, jeleni in cudnimi zivalmi zgubiva. :) hodiva ob obali, potem malo gor ob nekem potoku, pa levo, desno, na rit, ob kamen in na koncu ni druge kot po isti poti nazaj. Rabiva vodnika, ni druge. O kosilu ne bom kaj novega. Dodala sva samo pol kile skampov. 4 eure. Noro.

Pozno popoldan si spododiva bodysurfe in se greva lomit. Seveda nihce ne ve kako se s tem dela (hvala tin za nikolisnjo razlago :) ), ampak po pol ure nama prvic obema rata. noro je. Ceprav so bili menda majhni valovi, sva se imela super. Po surfanja pa pa se kaj? seveda masaza. V hotel odpeljeva maserko in se naju loti. Obeh. Super je bilo. Pove, da ji je 17 junija 2006 tsunami ubil vso druzino in seveda ji brez problema placava teh 19 eur. za oba. Naj ji pride prav.

Zvecer srecava dva slovenca. Mojco in Andeja. Nice. Seveda je cas, da domacinomom pokazaemo kje je Slovenija. Odpremo domacega jegra. Koncno tudi domacini malo zasvicajo. Prav jim je. Ocitno rabijo malo jegra. Ceprav so muslimani, ga tipi veliko pijejo. Bi clovek mislil, da so navajeni. Po treh kozarckih smo ze veseli. Oni na motor in v karaoke bar, mi pa na juhico. Opa, ni bla moja ideja. Predlagal je Andrej. :) Je pa pasala. Crazy shit. Grem po tem ko to napisem na eno. hihihih

In bilo je jutro in bil je vecer drugega dne.

Danes sva ustala se bolj zgodaj. Popravek. Danes je ostala se bolj zgodaj in sla tect na obalo, mene poa je bolela glava. Ne, ni od jegra, ampak me je ze vceraj popoldan prijela neka ala soncarica. Nic hujsega, ampoak skoz sem mel tezko glavo. Ob 9 sva sla v junglo. Z Ivanotom. Lokalni vodnik. Ful prijazen, zabaven, zgovoren. Faca. Najprej nama razlozi vse v tem komarcialnem delu, nato pa naju odpelje na 4-urno turo v pravo junglo. Raj raj raj raj. Tukaj jim nic ne manjka. So v sedmih nebesih. Odpelje naju v jame, vidiva polno zanimivih zivalc, odpelja naju v japonski bunker iz 2 sv vojne in na koncu najo odpelje se v naravni bazenceh na vrhu vec desetmetrskega slapa, ki se zlije v morje. Hopa cupa v kopalke in strbunkl na bombico. Ne greva od tu …

YouTube slika preogleda

Kosilo. Nic posebnega. Riba, skampi, dodala sva skoljke, riz s sladkokislo omako in caj. :) ami ami ami.

In zdej sva tu. 10000 rp na uro stane internet. 80 centov. dela precej ok. Ne vema a naj piseva krajse poste al daljse. Zunaj dezuje, mocno. BLiska in grmi. Vlaga pritiska na polno. Jst osebno zelo smrdim, ker je tale majca pac ze dala nekaj skozi.

Postajam lacen …

  • Share/Bookmark


9 ur cist njihova
8.06.2009, 13:33
Zapisano pod: nekategorizirano

evo..pa sma na lepsem..dalec stran od velikih mest..na morju, pri opicah +) vsak trenutek se pocutiva bolj njihova, postajava clana te velike druzine. Vsak dan je trenutek, ko podvomiva v kaksnega cloveka, pa se ze naslednji trenutek tepeva po glavi, ker taksne iskrenosti in prijaznosti ni zmozen noben drug narod na tem planetu. Ko se se sama ne zavedava, da sva se izgubila, ze okrog naju stoji mnozica ljudi, ki nama zeli pomagati. Ce oklevava pri preckanju cez stiripasovnico, je v trenutko pri nama policaj, ki naju pospremi cez cesto. Vsi so najini prijatelji, vsi zelijo komunicirati z nama in so najsrecnejsi, ce jima naklonima vsaj trenutek pozornosti. Res je, da jim dajava vse kar sva mi2 zmozna dati, in lahko se se tako trudiva, jim ne bova nikoli mogla dati toliko kolikor oni podarijo vsak trenutek nama. Pa naj bo to le najbolj iskren nasmeh njihovih skrbastih ust.

in kako se je najina pot zacela.. kot vsako jutro naju je tudi to jutro v Jakarti zbudil glas pokvarjenega petelina (vsaj po kikirikanju sklepava, da so vsi petelini v indoneziji malo pokvarjeni). Ker sva se rahlo zaspala, sva si le na hitro privoscila se zadnjo najboljso juhico in odhitela na zeleznisko postajo. in sva bila tukaj..vsi nama zelijo pomagati ampak kaj ko nama je vsak od njih kazal drug vlak, drug peron..ja kam pa zdaj. Prevladala je vecina in kot ovce sva sledila drugim. Pa sva se pripeljala do Bandunga. Mesto samo po sebi nic posebnega..zelo umazano in izgubljeno sredi 8000000 mnozice ljudi. Pa sta naju ze pohaklala dva mladenica in naju peljala do hostla..jah tokrat prvic res nisva imela casa razmisljati v kateri hostel bi se nastanila, ker sem fasala drisko in sem v tem trenutko videla samo eno..wc skoljko. +) potem pa itak – hrana! gledala sva v meni in nisva imela pojma kaj nama v tej indonezijscini hocejo ponuditi. pa se je spet nasel eden izmed mnogih prijaznih domacino, cecce, ki naju je kasneje posedel v njegov avto in naju celi dan vozil naokoli, mi2 pa sva ga v zameno povabila na sladoled.  obljubil nama je tudi, da naju bo zjutraj peljal do zelezniske postaje.

ura je bila 5h zjutraj in cecce se je pripeljal pred najin hostel. tako prijazen in najsrecnejsi, da ima sedaj prijatelja iz evrope, naju je pospremil v vlak in ostal z nama, dokler se vlak ni odpeljal.. prejsnji dan sem imela kar tezko nalogo kako mica prpricati, da sedeva na njihoc public vlak. lahko bi placala samo kaksen evro vec pa bi naju pobrali pred hotelu in s kombijem v treh urah pristala direktno na plazi..ne, mi2 sva se odlocila za 9 urno popotovanje pri cemer sva zamenjala 5 prevoznih sredstev..se zdalec nama ni bilo zal..

vlak: preden sva sedla na najin vlak, se je mimo naju pripeljal vlak, ki je bil tako poln ljudi, da so moleli skozi odprta vrata, se vozili na strehi, iz njih pa so nosili ljudi, ki so v tej guzvi izgubljali zavest. no najin je bil bolj zanimiv.. 5 ur dolga voznja brez klime, namesto kisika pa smo vdihovali dim cigaret. jap niti trenutek nama ni bilo dolgcas. v vagonu se je gnetlo prodajalcev, ki so prodajali hrano, sadje, cigarete, obeske, oblacila, po vseh stirih so se plazli ljudje brez noge ali ljudje, ki so izgubili vid.. za drobiz bi naredili vse.. pa tudi ce so le malo pometli po tleh ali ti spricnili med noge z osvezilcem zraka.

YouTube slika preogleda

ljudem sva bila spet prava pojava..ves cas so se nama smejali, naju bozali po rokah in ce so imeli mobitel seveda tudi nujno slikali. mi2 pa njih..in vsi so bili zelo ponosni ce si jih slikal. no ker pa mi2 ne bi bila mi2, ce se nebi vedno zlila z okolico, sva kupila tudi mi2 cigarete in delila malo naokoli, oni pa nama seveda takoj njihove mandarine in pecivo. pa sva prisla do najine postaje..no vsaj mislila sva..star gospod je kazal da morava dol..pa skociva zadnji trenutek iz vlaka in se ze nekdo drug dere in maha da morava nazaj..nisva imela casa za premislek..skocila sva nazaj na vlak in se kar pri odprtih vratih peljala dalje. iz vlaka so naju s kolesom peljali do avtobusne postaje..jah umes nas je en skrbast gospod ustavil in vprasal, ce greva v pangandaram..jah greva sva rekla in se pogodila za najcenejsi prevoz do morja. vzel naju je na komaj skupaj sestavljen kombi in..jah nismo se premaknili. Sva ga vprasala ja kaj pa zdaj, on pa rece: #moramo pocakati, na ljudi, da napolnimo kombi#.. hahaha sva si mislila zakaj pa ne saj imamo cas. pa smo nekaj casa stali, potem smo se malo vozili naokoli in vpili naokrog, ce gre z nami. potem se je koncno sprijaznil in naju sama odpeljal. zanimiva voznja..vsak meter bolj cudovita narava. ze na vlaku sva koncno lahko videla cudovita rizeva polja, ki so jih obdelovale zenice pokrite z njihovimi klobucki, potocke, palme, skromne vasice.. ni junaka na tem svetu, ki se nebi zaljubil v ta svet. po kaksni uri voznje se je kombi ustavil, jaz sem videla samo 2 fanta, ki sta vzela nahrbtnik in ostale ki so nama vpili in mahali da morava hitro skociti na avtobus..jah lepo se naju je znebilk in naju posadil na avtobus – spet nova dogodivscina..

  • Share/Bookmark


mater sem se ustrasla..
4.06.2009, 15:02
Zapisano pod: nekategorizirano

..najprej ogromne podgane ponoci, ki je laufala mim najine sobice, potem se ene manjse, ki sva jo skoraj pohodila (macke pa vse cist shirane) +) .sam cez tegale scurka (ne more bit tk vlek ko je), ko mi leze ta trenutek pod nogami ga pa ni..in zdej skos drzim noge v zrak, mic me je pa dol zapru, da ne bi scurek k njemu zlezu.. +)

..aja..hahah lep pozdrav iz jakarte +)

in kako se je najina pot zacela..

LONDON: prijazno mestece, na najino sreco skoraj brez oblacka. Peljala sva se skozi most, pozdravila big ban, jedla v china townu, igrala na orglice v parku pri ogromnem kolesu, bila prisotna pri menjavi straze ob bakingemski palaci, se sprehajala po oxfordski ulici..to noc sva prezivela kot terminalovca na heathrowskem letaliscu. pomembne stvari sva si vrgla v spalko in zaspala kot ubita. Zbudila sva se sele naslednji dan med mnozico ljudi. +)

EMIRATES: nsju ni razocaral..voznja super, filmi tapravi, hrana in pijaca nonstop.. pogled iz letala na indonezijo nebeski!!!

JAKARTA: ko sva prispela iz letala sva najprej videla ogromni plakat na katerem je pisalo, da vsakega, ki ga dobijo z drogo usmrtijo, zraven pa slika pistole in ljudi, ki so jih usmrtili..jah sva rekla, da se z njimi ni za igrat +). Mic je iz letala dobil nahrbtnik s strgano naramnico ampak sreca da vozli vse drzijo +). na letaliscu sva zamenjala denar (punce imejte dolarje v vrednosto 100, ker vam jih drugace slabse menjajo!) in si kupila letalske karte iz surabaye v jajapuro prek merpati office za 1770000Rp (tut garuda ma tuki svoj office sam so karte malo drazje) – vam pa se sporociva, ce je merpati zanesljiv. iz letalisca sva sla na avtobus ( desno ko pridete ven) in sva se peljala do postaje Gambir (povejte postajo pa vas bodo napotili na pravi avtobus)- okoli 1.30ure voznje za 20000rp. od tu pa pes na jalan jaksa, ki je cisto blizu te postaje (vprasajte folk ker jo vsi poznajo). v tej ulici je kao najvec hostlov. stanejo tam med 45000in60000rp brez aircondition. je pa ulica bolj podobna vaski cesti z nekaj stanti za jest in dvemi lokali. danes sva odsla v Koto (star del mesta). ce ste na knap s casom ni sicer tukaj nic posebnega za videt, je pa pravi kraj za ulaufanje v njihovo zivljenje. mi2 sva hodila kar po enih ulicah in vsi si zelijo komunicirat s tabo, se rokovat.. ce znas kaksno besedo po njihovo povedat so pa itak cist nori. tk da punce naucte se pa vam ne bo zal. ljudje so zlati kot vedno..najbolj prijazni in z najboljso hrano.

aha par cen: juhica v gostilni 13000, v odmaknjenih ulicah 5000: H20 v trgovini 2800, na ulici 4000, pivo (za mojco 7dl) 10000 +): vlak jakarta-bandung 30000( sam na tej postaji nimajo najnizjega razreda tk da drgac je se cenej, vlaki pa ful bol kamot ko v vietnamu), vlak gambir (postaja blizu naju) in kota je 9000 (ampak so nama to kr za nekam drgam karto prodali tk da ne vem kok drgac stane).. oki to je to.. ju3 greva proti bandungu, potem pa sva se odlocila da najino pot usmerima k morju, ker mest imama dovolj heheh +)

drugace pa naj pohvalim mojega sopotnika! je se bolj za akcijo kot js +) imava enake zelje in oba skromne potrebe..ni da ni..popolnoma super!!!

pa mic je ugotovil, da sit pac tu nikoli ne bo, zato sva iznasla nov izraz..mic si se okrepcal?? +)

  • Share/Bookmark


Hey, mister. How are you …
4.06.2009, 15:02
Zapisano pod: nekategorizirano

… se je danes drlo za nama. Ni bilo vazno, a sva tik zaven njih ali pa na drugi strani 4-pasovne ful prometne ceste. Dan sva zacela tako kot se seveda spodobi, z mislijo na vse vas domace, ki vas skrbi ali jema, kaj jema, iz cesa in s kom. Pojma nimate, kako dobro jema =).

Torej, vsi tisti, ki me poznate in sem vam povedal, potem veste, da je bila kulinarika ena tistih kljucmoh zadev zakaj sem si jst osebno zelel v Indonesio in tukaj se je vec kot splacalo. Danes sva za zajtrk pojedla vsak eno Tom Yam with Chicken juho, nato pa sva se odpravila v staro mestno jedo imenovano Kota. Ceprav Lonely Planet opozarja, da je lahko Kota nevarna, sva zanalasc iskala tiste najbolj skrite odmaknjene in pristne ulice, kjer sva spoznala ljudi taksne kot dejansko so. In ce bi imel neskoncno vrstic prosta ne bi mogla opisat, kako iskreni, prijazni in odprti so ti ljudje. Ce povem po pravici, sem bil sprva zelo zadrzan, ampak potem so prav oni tisti, ki te odprejo. Njim je povsem naravno da te ogovorijo, ti pomagajo, pospremijo en kilometer dalec, samo da bos nasel to kar isces. Prav sprostijo te. No in ko je bila ura 4, je bil cas za novo juhico, seveda. Tokrat v najbolj zakotnem delu Kote, pri enem gospodu na stantu. Ne sprasujte, kaj je bilo noter, ker se tudi midva tega nisva upala. =)

In zdej je ze vecer. Ker se tukaj stemni ze ob pol 7, ponavadi takratulice zadihajo, ljudje pridejo ven in … pocnejo, vse tisto, kar je pri nas netolerirano: ogovarjajo mimoidoce, se pogovarjajo, ne deljo nic drugega, kot uzivajo. Aha, najina sobica. hehehehehe. To pa je hisa smeha =)

Tako nekako. Tukaj je ura, hm… nihce od naju namenoma nima ure, na kompu je pa ne kaze. Mislim, da je nekje osem zvecer. Ravno sva pojedla supr vecerjo, kupila letre vode (ja, vsakdan spijeva vsak vsaj 4 litre vode, ker drugace te izmozga, nimas vec energije. Ja, pa se kaksna vitaminska tabletka pade vcesih =)

Jutri se odpravljava v Bandung, jugovzhodno od Jakarte, potem pa sva se odlocila, da najino pot nadaljujeva kar po obali in da namenoma izustiva vecja mesta, kot sta Yogyakarta in Solo. Se nama zdi, da bova vec dozivela ob obali. Ce se zmotiva se vedno lahko zavijeva levo in sva v celini. Vlaki so res poceni. Mislim, da bi za 5 eur prisel na drug konec otoka. Aha drugace pa cene. 14000 rupijev je 1 euro in ce tukaj nekaj stane 10.000 rupijev si ze ne upama privoscit. Totalna psiholoska vojna sama s seboj. Sparava, ampak lacen pa ne bom =)

Greva dalje. Hvala ti, ker naju spremljas!

papa, mic =*

  • Share/Bookmark


Graz . London . Dubai . Jakarta
3.06.2009, 17:51
Zapisano pod: nekategorizirano

Ja, nisem nasel vezaja. =)

No, uspelo je. Za vsak korak, ki sva ga naedila sva si dala petko. In na presenecenje naju obeh, je vse do sedaj potekalo vec kot gladko. Prav nobenih zapletov. Najhuje kar se nama je zgodilo sedaj v Jakarti je to, da sva v sobi … popravek “sobi” pozbila usb kabel, da bi vam nalozila fotke. Skratka, po cca 18 urah voznje z letalom in nesteto metrih letaliskih hodnikov sva dans koncno v Jakarti. Vse je super. Ne bi moglo bit boljse… Pravkar pojedel ob cesti peceno ribo z rizem in zadevo ki zelo pece. Taejka ni pustila, da poje m surovo zelje in kumarce. Eno sem, pa ne ve ;) papa, mic

haha..sam da ne bom pol js driske zdravla +) ..ful dobra tipkovnica..crke kr z rdecim flumastrom gor napisane. uglavnem jap u londonu vidla vse na emiratesih pojedla se vec, ydej sma pa oncno nasla glavno ulico dogajanja za nas mlade popotnike..no ni dlih bangkok street ampak je pa luskano.  lep poydravcek pa punce vam pa mogoce ju3 namenim posebi odstavek, da vam vse podrobno razlozim kk pa kam ko bote vi tuki.. zdej morma pa it ker mica ze pocasi na wc!..driska???

  • Share/Bookmark


Ready, steady … go!
1.06.2009, 00:04
Zapisano pod: nekategorizirano

Pa nama je uspelo.

Danes je bil poseben dan. Vsaj pri meni (mic) se pošteno čuti, da so živčki v zraku, ker sem bil cel dan prav našpičen. :) Nisem mislil nič slabega, ampak tako pomembno mi je vse tole, da včasih moji mejhni možgančki kar svoje zgodbice pletejo. :)

Najprej sva vse razložila po sobi, vsako stvar zapakirala v vrečko in nato počasi pakirala v nahrbtnika

Najprej sva vse razložila po sobi, vsako stvar zapakirala v vrečko in nato počasi pakirala v nahrbtnika

Uspelo nama je spakirati. Spravila sva vse približno tako kot mora biti, vsekakor pa sva se sprijaznila s tem, da bova po nekaj dneh ugotovila, kako bi bilo pravilno razvrstiti zadeve v nahrbtnikih. Tadejka je imela nekej težav s svojim sicer super, ampak velikim nahrbtnikom. Upam, da nama bo uspelo to rešiti. Če ne bo šlo drugače jih bova pač zamenjala, ampak dajmo času čas. Že jutri po 26-urnem čakanju v Londonu bova videla kaj in kako.

Jutri gre zares. Rada vas imava!

še 14 ur…

  • Share/Bookmark